Vrtnarska stroka se pri nas lepo razvija. Ne temelji le na uvozu vrtnarskih
proizvodov. Domači gojitelji s svojim strokovnim delom vedno znova
prepričajo naše potrošnike, da ni vse boljše, kar prihaja iz
razvitejših dežel. Pri nas vzgojene okrasne rastline so trpežnejše in
bolj prilagojene našemu okolju. Zelenjava pa je velikokrat boljšega
okusa in tudi po drugih lastnostih prav nič ne zaostaja za uvoženo.
Slovenski vrtnarji pa se vedno znova srečujejo z mnogimi problemi.
Država le počasi ugotavlja, da je vrtnarstvo pač najbolj žlahtna veja
kmetijstva povsod po svetu in da to velja tudi za naše vrtnarstvo. Po
drugi strani velja tudi, da se vrtnarji marsikdaj kar težko
identificirajo s kmeti. Sicer pa že naša zakonodaja sili k različnim
oblikam registracije svoje dejavnosti, le med kmete jih nekako ne
prišteva, kot da ne delajo z zemljo in z rastlinami kakor vinogradniki,
sadjarji in poljedelci.

Tudi izobraževanje in trženje zahteva organizirano delo. Razdrobljeno
in vsak zase tudi vrtnarji ne bodo mogli preživeti v zaostrenih
gospodarskih razmerah. Napredek je sploh najlažji v organizirani
povezanosti vseh, ki delajo v določeni stroki. Zato pa obstajajo razna
združenja, zadruge, zbornice in podobne organizacijske oblike povsod po
svetu in tudi pri nas.

Vrtnarji proizvajalci (zelenjadarji, gojitelji enoletnic in lončnic ter
rezanega cvetja, trajničarji, okrasni drevesničarji) so se pred leti na
Primorskem povezali v Društvo vrtnarjev Primorske.
Ob svoji dejavnosti so rasli in se razvili v Združenje vrtnarjev Slovenije.
|
|
|